Pešpot, ki je pred nami, nas bo popeljala k repnicam. Peščene jame iz silikatnega peska, imenovane repnice, se tu pojavljajo v nenavadnih, včasih skoraj pravljičnih oblikah, ki dopuščajo domišljiji prosto pot. Danes poznamo repnice kot vinske kleti, vendar je bil njihov osnovni namen, ko so se pred približno dvesto leti pojavile na Bizeljskem, shranjevanje poljskih pridelkov in sadja. Med pridelki je bila tudi repa, po kateri so repnice dobile ime. Zaradi visoke vlage (80-95%) in stalnih temperatur (8-12°C) je bilo to idealno skladišče živil pozimi in poleti, služile so celo bivalnim prostorom. Okrog Bizeljskega je bilo okoli 150 repnic, danes se jih uporablja le še kakšnih 30.

Pešpot nas vodi iz Stare vasi na Bizeljskem do vasi Brezovica, ki je znana po repnicah. Sprehod po poti nam nudi priložnost za spoznavanje tukajšnje pokrajine, domačinov in njihovega načina življenja, ki je že stoletja povezan z vinogradi in vinom. Ta način življenja je zaznamoval tukajšnje ljudi, ki so pridni ter odprtega in vedrega duha. Tako nam ob pohajkovanju po bizeljskih gričih prav gotovo ne bo dolgčas. Če nič drugega bomo srečali domačina,ki nas bo že naveličan in utrujen od dela v vinogradu, povabil na kozarec dobre bizeljske kapljice.

Pot začenjamo pri veliki stavbi, ki jo domačini imenujejo “Ekonomija” (pri Isteniču). Na levi strani bomo kmalu zagledali Isteničevo klet penin. Če smo se že utrudili ali če potrebujemo okrepčilo, potem zavijmo levo. Ko nadaljujemo pot, nam pogled pritegnejo razvaline rdeče hiše, za katero pravijo, da je spomin na Turke. Malo naprej gremo mimo Smerdetovega križa, ob poti nas spremljata šipek in “bekovna”, vrbovina, ki služi za prvo vezanje trte spomladi. In že nas pozdravi stara hruška ob vodnjaku, “štirnu” po domače. Vodnjak iz leta 1932 je globok kar 45 m. Ko se pot rahlo spusti, pridemo do razcepa, levo pridemo do Dramlje, naravnost pa pot vodi naprej k repnicam. Na vrhu se ne smemo pozabiti ustaviti in pogledati po Obsotelju, pogled nam seže vse do Sljemena nad Zagrebom. Nato bomo šli mimo obnovljenega betonskega križa in razcepa, kjer pot na levo pelje do cerkve svetega Andreja. Ko prispemo do kapelice svete Marjete, smo nagrajeni s pogledom na cerkev svetega Duha, malo naprej pa spet na Obsotelje in reko Sotlo, ki je bila in je soustvarjalec tukajšnje slikovite pokrajine. Skozi prijeten hlad in zavetje lipovega gozda bomo prišli najprej do Neralove hiše, opuščene modre hiše na levi strani in nato do peščene stene, ki nas spomni, da je bilo tukaj življenje in narava nekoč precej drugačno kot je danes. Tu so namreč lepo vidni skladi peska, ki kažejo, kako se je v morju naplavljal pesek, ki je zaznamoval življenje domačinov. Ko bomo nadaljevali pot, nam pogled spet pritegne cerkev Sv. Duha na levi in vas Gregovce na desni strani, ki se ponaša z najdebelejšim hrastom v Sloveniji, Nuječevim hrastom, vrste dob (Quercus robur). Prispeli smo do opuščene repnice (na levi), če pa zavijemo desno, nas pot pripelje do repnice Ogorevc v Pudvoju.

Pa smo že skoraj na cilju, v vasi Brezovica pri repnicah, ki jih lastniki še uporabljajo. Podjetni domačini so znali združiti tradicijo in znanje prednikov ter sodobne potrebe vinarstva in turizma. Tu lahko obiščemo Šekoranjevo – Graben, Kovačičevo, Najgerjevo, Balonovo, Jelčičevo in Kelherjevo repnico. Balonova repnica je med drugo svetovno vojno služila celo kot skrivališče.

Če še nismo preveč utrujeni od poti ali dobrega bizeljskega vina, ki ga bodo ponudili prav pri vsaki domačiji, lahko naše popotovanje po bizeljskih vinorodnih gričih nadaljujemo po Vidovi poti, ki se začenja pri Etnografski zbirki Marije Sušnik. Če se želimo vrniti na začetek poti, se lahko vračamo po dolini ribnikov, ki nas pripelje v dolino Dramlje, kjer lahko obiščemo še dve kmetiji, ki se ukvarjata s sadjarstvom; kmetija Križančič in kmetija Kovačič.